»Kaj pa zdaj?« je vaja v improvizacijskem gledališču. Izvaja se v parih. Vsak udeleženec dobi priložnost, da postane režiser in igralec.

Mlajši udeleženci ali odrasli.

Minimalno število udeležencev: 2
Maksimalno število udeležencev: 20
Število moderatorjev: 2

velik odprt prostor ali večja soba ali več manjših sob

2–5 ur (odvisno od števila udeležencev)

karkoli se nahaja v prostoru, kjer poteka aktivnost

S to vajo udeleženci razvijajo svoje veščine režiranja in nastopanja. Na ta način se bolje zavedajo predstave kot celote, poleg tega pa vaja spodbuja njihovo ustvarjalnost in jim pomaga pri premagovanju blokad. Vaja je odličen način za ustvarjanje vsebine za predstave.

1. korak:
Udeleženi naj se razdelijo v pare. Za to razdelitev ni nobenih posebnih meril (kot na primer fizična velikost ali izkušnje), razen to, naj se povežejo z nekom, s katerim niso navajeni sodelovati (če je to mogoče).

2. korak:
En sodelujoči v paru je režiser, drugi pa igralec. Režiser da igralcu navodila, kaj naj ta naredi. Ta navodila so lahko zelo konkretna in natančna (npr.: dvigni svojo levo roko in trikrat pomahaj) ali pa bolj abstraktna oziroma splošna (na primer: pluješ z jadrnico). Ko igralec dobi navodila, naj jih poizkusi odigrati tako, kot jih je razumel (bolj abstraktna in splošna so navodila, več prostora ima igralec za lastno interpretacijo). Ko igralec meni, da je izpolnil navodilo, se ustavi in vpraša režiserja: »Kaj pa zdaj?« Režiser mu da nato novo navodilo. To naj poteka vnaprej določen čas (priporočljivo med 5 in 10 minut). Na ta način začne nastajati prizor improvizacijskega gledališča. Minuto pred potekom časa naj moderator naroči režiserju, naj ta počasi poišče zaključek prizora.

3. korak:
Udeleženca zamenjata svoji vlogi v paru in ponovita vajo.

4. korak:
Enaka vaja, le da sedaj isti pari predstavijo improviziran prizor na izbrano temo drugim udeležencem. Kdo bo tokrat režiser in kdo igralec, odloči sam par. Nato dobi par določeno temo (na primer politično zahtevo, kot je enako plačilo za enako delo za oba spola). Nato par z uporabo opisane vaje izvede kratko improvizirano gledališko sceno na to temo.

5. korak:
Po vsaki predstavitvi udeleženci iz občinstva podajo kratko oceno videnega. Pri tem naj se ne osredotočajo toliko na kakovost igranja oziroma predstavitve, ampak bolj na vsebino: kako so razumeli prizor, kakšno sporočilo so iz njega dobili itd. Par, ki se predstavlja, naj posluša in si zapomni njihove odzive.

6. korak:
Par naj nadaljuje delo iz 4. koraka. S pomočjo povratnih informacij občinstva in prejšnjega koraka naj »izpilita« prizor, da bo ta bolj izrazen, da bolje artikulirata sporočilo ipd. V teh fazi oba postaneta režiserja, pa tudi igralca, če bo to po njunem mnenju izboljšalo prizor. Za nastop v prizoru lahko uporabita tudi dodatne igralce iz drugih skupin.

7. korak:
Vsak par se nauči in si zapomni en prizor na določeno temo, ki ga je sposoben in pripravljen odigrati. Koraka 6 in 7 lahko razdelite tudi na več dni

Pri 2. in 3. koraku se prepričajte, da udeleženci razumejo vajo. Dobro je, da moderatorja sama predstavita primer poteka vaje, preden začnejo z vajo udeleženci. Vztrajajte, da morajo biti navodila »režiserja« jasno izražena. Pomembno je, da režiserji razumejo in sprejmejo, kako so njihova navodila interpretirali »igralci«. Poleg tega je treba v celoti upoštevati postopek. Režiser ne sme prekinjati igralca z dodatnimi navodili, preden igralec odigra svoj prizor in vpraša: »Kaj pa zdaj?« Igralec mora po dokončanju prizora vedno vprašati: »Kaj pa zdaj?«, saj lahko sicer celotna vaja postane zelo kaotična in frustrirajoča.

To je napredna metoda; ki je ne uporabite prezgodaj med usposabljanjem oz. delavnico. Poskrbite, da boste pred tem izvedli dovolj pripravljalnih iger in vaj, da se bodo udeleženci dobro počutili drug z drugim in da bodo spoznali improvizacijsko gledališče.